Razlikovanje različnih lastnosti je ena osnovnih dejavnosti uma. Kakšno je kaj, je eno osnovnih vprašanj; drugo je, kolikšno je. Kakšnost in količina sta osnovni miselni kategorji. Če besedi "kakšnost" in "količina" izrazimo s tujkama, bi zapisali "kvaliteta" in "kvantiteta". Tu bi lahko prišlo do nesporazuma. Pod "kvaliteto" pogosto razumemo vrednotno oceno nečesa (to blago je kvalitetno, je dobro) in ne "kakšnosti" kot osnovno kvalitativno razliko (ta cunja je rdeča, ona zelena), Zato za "kakšnosti" uporabimo za ta namen uveljavljen latinski izraz "qualia". Barve so kakšnosti ali qualia (edn. quale). Kakšnosti so prvobitni, predjezikovni doživljaji. Barve vidiš in doživiš, preden jih znaš imenovati.
V pojmovanju kakšnosti se materialistična filozofija razlikuje od idealistične. Materialisti trdijo, da je vse sestavljeno iz materije in materialnih, to je fizikalnih, kemičnih, bioloških procesov, tudi um (zavest, duh). Idealisti pa, nasprotno, trdijo, da je vse um (duh, zavest). Seveda se nam je, nefilozofom, težko vživeti v te trmoglavce, ene in druge. Pomaga, če si misliš, da so tudi filozofi normalni ljudje, za katere je jabolko jabolko, ki ga pojejo, tako kot mi; ko pa sedejo na filozofski stol, zatrmoglavijo in skušajo biti kolikor mogoče dosledni. "Če sem rekel, da je vse iz snovi, je vse iz snovi, tudi duh. Sploh pa duha ni, je samo snov."
Razprava med enimi in drugimi trmoglavci teče prav okoli kakšnosti, okoli qualia. Po mnenju idealistov je ravno pri razlikovanju kakšnosti odločilna vloga nesnovnega duha, uma, zavesti, našega notranjega doživljanja. Če priznavamo samo snovne procese, ne pa tudi doživljanja, zavesti, uma, ali kakor koli že to imenujemo, ne moremo razlikovati kakšnosti; ne moremo, na primer, razlikovati različnih barv. Barve so subjektivno, zavestno, umsko, duhovno doživetje. Kakšnosti so stanja uma, ki jih ni mogoče reducirati na dogajanje v živčnem sistemu; so nekaj dodanega, novo doživetje.
Za materialista so barve, ki jih doživljamjo, samo stranski proizvod nevroloških procesov, nekakšen njihov odblesk, nenujen, če hočeš vedeti, kaj so barve. O barvah zveš vse, če preštudiraš proces njihovega nastanka in razloge njihove različnosti (različne valovne dolžine svetlobnih dražljajev). Idealisti pa trdijo, da je um (zavest, duh) veliko bolj samostojen in neodvisen od materialne osnove. Da bi vedel, kaj je barva, in kakšne so razlike med barvami, jih moraš doživeti. Doživljanje je dejavnost uma, zavesti ali duha. Predpostavka materialistične teze je prav doživetje barv. Vprašanje "od kod barve" ne nastane, če barv ne doživimo.
Da bi preverili te sodbe, so si izmislili miselni eksperiment o Metkini sobi (v originalu Mary's room, Frank Jackson, vir). Metka živi od rojstva v popolnoma zaprti sobi brez oken, tako da nima stika z okolico. V sobi so stene in predmeti samo črni in beli, prav tako Metkina obleka, ki skrbno pokriva ude. Metka ima bele rokavice. V sobi ni ogledala, da bi videla svoj obraz. Ne vidi kože, barve oči. Ne vidi nobenih barv. (Zadržite se filozofsko in odmislite vprašanja, kot so: kaj pa barva hrane, ki ji jo porinejo skozi lino? Se Metka kdaj umije?). Metka se v tej sobi izšola in pouči o vsem, kar mora vedeti o različnih barvah, o njihovih valovnih dolžinah, elektromagnetnem valovanju, o očesu, prenosu impulzov itd. Skratka, vse ve o barvah (ne sitnarite, slike barv v črno-belem učbeniku so ji seveda prekrili). Potem pa Metko nekega dne spustijo iz sobe na cvetoč vrt. Ali bo Metka zvedela kaj novega o barvah?
Materialist, ki zanika subjektivno doživetje kot nekaj svojskega, neodvisnega od materialnih procesov, bo rekel, da ne. Ona ve vse o barvah, o snovnih procesih njihove produkcije. Videla in doživela jih sicer ni, a to ni pomembno. Barve so materialni procesi. Idealist pa bo rekel: O, seveda bo to zanjo nekaj povsem novega. Presunjena bo nad pestrostjo barv in lepoto vrta.
Pisec članka, ki ga skušam povzeti, pa pravi: Metka ne bo spoznala ničesar temeljno novega, a ne zato, ker bi ji študij naravnih materialnih procesov zaznavanja dal vse "znanje" o barvah, ampak zato, ker je v svoji črni sobi tudi že doživljala dve "barvi", črno in belo. Likovni teoretiki ju nimajo za barvi, toda Metka je ob njiju doživela dve različni "kakšnosti". Na vrtu doživi še nove "kakšnosti", a bistveno je doživela že v svoji sobi. Spoznala je, da obstajajo različne "kakšnosti"; koliko jih je in kakšne so, je manj pomembno.
Na videz da ta miselni eksperiment prav materialistom, ki so predvideli, da Metka ne bo "spoznala" nič novega o barvah, saj je o tem že vse preštudirala v sobi. V resnici ne bo doživela nič novega, pravi pisec, ker je bistveno, to je razliko dveh kakšnosti doživela že v sobi.
Idealist se posmehne: v sobi je doživela samo črno in belo, šele na vrtu je doživela bogastvo in pestrost sveta in življenja.
Potem se v razpravo vtakne poučena bralka: "Če bi bila jaz Metka, bi pobegnila z vrta nazaj v sobo." Res, pestrost sveta nas zna močno obremeniti in razsrediščiti; zato se danes razvija gibanje minimalizma: čim manj vsega. Morda le barv čim več pestrih.
Kritičnemu bralcu se zdi, da so eni in drugi filozofi pomešali "spoznavanje" in "doživljanje" in ju hkrati enačili in neživljenjsko ločili. "Vedeti" na osnovi objektivnega opisa je nekaj drugega kot subjektivno "doživeti"; hkrati pa prav pravo, celostno vedenje vključuje doživljanje. Poleg tega pomeni enim vedenje doživljanje različnih barv, piscu pa, abstraktno, doživljanje kakšnosti, vedenje o tem, da obstajajo različne lastnosti.
Skratka, Metkina soba je slab miselni eksperiment, ki ne uspe izolirati objektivnega vedenja o materialnih procesih zaznavanja barv od doživljanja barv, kajti tudi belo in črno sta barvi, kot različni kakšnosti, ki ju Metka doživlja.
Nigel Hems, Mary leaves her room, Philosophy Now, 164, 2024, str. 10-12.
