Ukinimo samega sebe - ali res?

 Mladi belgijski teoretik prava in filozof Laurent de Sutter je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo s povednim naslovom Končajmo že s samim sabo (Delo, 1. 7. 23, Mirt Bezlaj). De Sutter pravi sam zase, da je pravnik, ki sovraži pravo (očitno ima težave sam s seboj in svojo strokovno identiteto – socialnim sebstvom). Zavzema se za ukinitev »samega sebe« in pojma sebstvo. Zlohotno cinično bi mu lahko zabrusil, da lahko on kar konča sam s sabo, naj pa tega ne priporoča vsem. Preseda mu, da kar naprej govorimo o samih sebi, da skušamo »izraziti samega sebe«, da negujemo in treniramo samega sebe in da se utapljamo v poplavi priročnikov za samopomoč, da o uzakonjeni sebičnosti (zasebna lastnina) niti ne govorimo. Izvirni greh tega početja vidi v pojmu »sebstvo«, v pojmu torej. V začetku je bila beseda…

Njegovo razmišljanje se umešča v razpravo o odnosu med individualnim in kolektivnim. Neizrečeno vprašanje, na katerega odgovarja, je: ali individualno ali kolektivno. Njegova tehtnica se prevesi v korist kolektivnega: on osebno se daje na voljo kolektivu. Odgovor na to in podobna vprašanja, tj. psevdoprobleme, v načelu ni "eno ali drugo" ampak "eno in drugo". Ne gre za to, da opustimo eno ali drugo, ampak da neprestano v konkretnih okoliščinah vzpostavljamo ravnotežje med enim in drugim. Sem hkrati individualno in kolektivno bitje; ali po Heideggerju: hkrati sem zaskrbljen zase in za druge v svoji in njihovi biti; zaskrbljen za svoje in njihovo življenje.

A poglejmo najprej, v čem je pravniškemu filozofu, nagnjenemu k ukazovanju in strogemu zakonskemu dopuščanju in ukinjanju, treba pritrditi.

Filozof se je občutljivo odzval na sodobno pretiravanje s čaščenjem sebstva, oboževanje samega sebe, na samoidolatrijo in selfije. Gotovo ni prav, da človek v ukvarjanju s samim seboj pozabi na druge, na bližnje, na skupnost. In morda se res približujemo času, ko bomo morali omejiti ukvarjanje s samim sabo in se posvetiti vprašanjem preživetja skupnosti: pestijo nas različne krize, ki jih moramo obvladati kolektivno, če hočemo preživeti. Prav ima, ko ne soglaša z odvrnitvijo posameznika od vsakršnega kolektivnega prizadevanja, od sodelovanja v skupnosti.

Prav ima, ko kritizira pretirano in izključujoče ukvarjanje sodobnega zahodnega človeka s samim seboj. Prav ima, ko kritizira »iskanje samega sebe«, pojmovanje, da obstaja v vsakem človeku neko notranje bistvo, ki ga mora v življenju najti, da bi bil srečen in spravljen sam s seboj, preden se poslovi. To je postvarjeno, reificirano pojmovanje sebstva. To pa ne pomeni, da je treba opustiti tako pojem sebstva kot tudi ukvarjanje s samim sabo.

Prav ima tudi, ko ponavlja Wittgensteinovo misel, da so meje jezika meje mojega sveta. Nima pa prav, ko proglaša jezik za »fašizem« (kako lahkotno etiketiranje, kot bi posnemal naše »antifajanšiste«; potem so pesniki, mojstri jezika, fašisti par excellence). Nima prav ko trdi, da nas jezik omejuje v razmišljanju o možnostih v prihodnosti. Od kod potem vse utopije in razmišljanja o boljši družbeni ureditvi, vključno z njegovim razmišljanjem o družbi brez sebstva in selfijev, od Akvinskega, Moora, utopičnih socialistov in marksizma dalje? Morda so se utopije sfižile, ker so bile zaradi omejitev jezika slabo formulirane? Je večna usoda projektiranih možnosti?

Kaj je sebstvo? Ta pojem je prišel v slovenščino sorazmerno pozno preko sociologije in psihologije. Psihologi ga v začetku sploh niso slovenili in so ga pisali kar angleško »self«. Samostalniško izražanje je tuje slovenščini, v nasprotju z germanskimi jeziki. Tudi De Sutterju je tuje. Jaz pospravljam, moj sosed v kampu pa "macht Raum", dela prostor.  De Sutter: "ko pa govorimo o samih sebe kot o samostalniku, impliciramo, da v svetu obstaja neko bistvo, ki je jaz". V slovenščini izražamo sebstvo, kadar uporabljamo oziralni zaimek »se«: učim se, motim se, zabavam se. To pomeni, kadar govorim o sebi ali s seboj, kadar sebe gledam in opisujem kot objekt.

Sebstvo je objekt opazovanja jaza. Jaz opazujem samega sebe, opisujem samega sebe, govorim o samem sebi. Ta samorefleksija je sestavni del človekove biti; brez nje ne moremo preživeti. Paleolitski lovec je nedvomno opazil, kdaj je premalo napel tetivo loka ali napačno usmeril puščico, da se je potem popravil: Ostrorogi Jelen slabo nameril - itd. skozi zgodovino. Belgijski filozof ima prav: sebstvo je zgodovinski produkt. To pa ne pomeni, kot misli on, da je ta pojem nastal sorazmerno pozno v zgodovini in da ga stari niso poznali. »Grki niso poznali sebstva kot nečesa, kar naj bi posameznik poosebljal«. Grki so res posameznika cenili po njegovi prosopon, to je, po njegovi »maski« ali, kot bi rekli danes, po njegovi vlogi v polisu. Toda Grki so bili tudi tisti, ki so zapisali na pročelje preročišča: gnothi seauton – spoznaj samega sebe. To filozof zamolči. Tu je drobna pomenska razlika: ali »spoznaj samega sebe« pomeni isto kot »spoznaj svoje sebstvo«? Čutimo, da ni isto. Morda je prav v tem osnovna težava in nesporazum. »Spoznaj samega sebe« pomeni: opazuj se, spoznaj svoje nagibe, želje, svoje reakcije v različnih življenjskih situacijah, da se boš vedel usmeriti, da boš živel v skladu s svojo naravo. »Spoznaj svoje sebstvo« pa bi pomenilo, da je v nas nekaj, neka struktura, ki se ji reče »sebstvo« in ki naj bi jo spoznali. Grki niso mislili tega. To bi bilo postvarjeno pojmovanje samega sebe. V kolikor se filozofova kritika nanaša na pojmovanje samega sebe kot postvarjenega »sebstva«, je upravičena.

Pojem sebstva se skozi zgodovino spreminja. Spreminja se človekov odnos do samega sebe. Previdni moramo biti in skrbno opazovati svoje mišljenje in čutenje kot nekaj, kar teče kot Heraklitova reka, ki je in ni venomer ista. Ko stopaš v isto reko, ne stopaš vedno v isto vodo. (To je še boljše od Heraklita.)

Kar zgrozimo pa se ob neki drugi težnji, ki jo izraža De Sutter. "Ko so me prosili, da bi na volitvah kandidiral zanje /za Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, krajše Diem25/, ker bi jim to koristilo, sem se jim prepustil kot orodje. Namerno sem postal le lutka v njihovih rokah. V kolektivnem gibanju ne gre Zame, ... temveč sem zgolj na razpolago gibanju...". Mož se je prepustil neki politični stranki (če je v parlamentu, je stranka, ne glede na njen marketinški naziv »gibanje«) kot orodje. Ali to pomeni, da ne bo odprl ust? Da jih bo odprl po nareku? Da se bo ubogljivo pokoril vsaki strankarski neumnosti? Da bo skočil v tisto belgijsko reko, če bojo drugi skočili vanjo?

Zgrozil bi se Erich Fromm in vzkliknil »Beg od svobode!« In ne pozabimo, da je v begu ljudi od teže svobode in samostojnga mišljenja in odločanja pod okrilje totalitatističnih "gibanj" in vodij videl vzrok množičnosti teh gibanj in njihove prevlade, ki je vodila v spopad svetovnih razsežnosti. Z vso simpatijo pa bi njegovo držo pozdravili vsi, ki sebe in svet vdano prepuščajo božji volji. Kdo sem? Božje orodje. To izročanje samega sebe kolektivu pomeni dopuščanje nadvlade kolektiva (in nujno modrega vodstva), kakršno so spoznali trsi, povezani v fascio, in drugi, ki so se izročili kot orodje totalitarističnim strankam in bili za njihove svetle smotre pripravljeni dati življenje.

Naj sklenem z mislijo Zorane Baković v isti številki Dela: "Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega kar na našem planetu odmira, najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim seboj." (Delo, 1.7.23)

O dveh portretih Descartesa

 Portreta si ne bi mogla biti bolj različna v slikanju značaja portretiranca

Pred mano sta dva portreta Descartesa in še množica drugih, med njimi so tisti v stripu založbe icon books. Teh zadnjih, izvrstno risanih, ki prikazujejo D. v različnih izmišljenih položajih, za zdaj ne bom komentiral.

Portreta, ki sta pred mano, sta črnobeli reprodukciji pravih oljnatih slik. Na spletu sem poiskal tudi barvne fotografije pravih slik. Oba portreta, ki sta slikarsko najbrž enako dobro izvedena, si ne bi mogla biti bolj različna v slikanju značaja portretiranca.

wikipedia

Prvi portret je delo holandskega slikarja Fransa Halsa (1582/83-1666), ki je bil kakih 15 let starejši od portretiranca in ga je za prav toliko preživel. Oljna slika visi v Louvru v Parizu (77,5x68,5 cm). Portret naj bi nastal med leti 1649 in 1700. To je pol stoletja nedoločenosti glede datuma nastanka. Glede na to, da je D. umrl leta 1650, je portret nastal malo pred njegovo smrtjo ali pa po njegovi smrti po predlogi (po skici še za življenja ali po delu drugega slikarja). Sredi zime 1649 je namreč D. na vabilo švedske kraljice Kristine odpotoval v Stockholm. To pomeni, da bi moral portret nastati tistega leta pred njegovim odhodom. D. je prav v tistih letih zaradi svojih objavljenih del zaslovel kot eden najslavnejših evropskih filozofov in znanstvenikov. To dejstvo bi bilo lahko povod, da ga je Frans Hals portretiral. Vprašamo se lahko, kako to, da ni vzbudil slikarjeve pozornosti že prej. Videli bomo, da to ni naključje (v naslednji objavi). 

Na sliki je torej D., star 53 let. Slikar je portretiranca postavil ali posedel tako, da je s trupom obrnjen bočno na raven platna, glavo pa je zasukal tako, da gleda slikarju in gledalcu naravnost v oči. Gre za profesionalno postavitev, ki deluje nekoliko "koketno". V slikarja in gledalca zre zviška, zdi se, da nekoliko porogljivo, možak izrazitih potez. V skladu s tedanjo nošo je ogrnjen v temen plašč ali haljo. Samo delno je videti štiri negovane, bele prste roke, ki drži klobuk ali čepico, ki verjetno označuje njegov stan učenjaka. Širok bel ovratnik podpira glavo z dolgimi lasmi, ki padajo portretirancu na rame. Nekje sem prebral, da lasje niso naravni, ampak da nosi lasuljo. Ni pomembno, a pričeska vsekakor predstavlja ustrezen okvir, ki poudari izrazite poteze obraza. Glava je zasukana tako, da nastane - slikarsko rečeno - tričetrtinski portret. Desne tri četrtine obraza so osvetljene, leva četrtina je v senci. Portretiranec drži glavo pokonci. Morda se čuti, da je celotni zgornji del trupa rahlo nagnjen naprej, kar pogosto opazimo pri ljudeh, ki jih delo sili, da so nagnjeni nad branje in pisanje. 

Preden opazimo vse našteto, nas kot prvi vtis pritegne filozofovo obličje. Nenavadno visoko zarisane, pravilno polkrožne, temne obrvi obrobljajo veliki očesni duplini: izbuljene, a lepo obkrožene oči z izrazitimi, nekoliko odebeljenimi vekami; mogočen nos, pod njim pa dokaj nežne in ozke brčice, ki pa so dolge, polkrožno obrobljajo ustnico in segajo čez kotičke ust. Prav posebna so tudi zaprta usta. Široka, nenavadno valovita, čutna. Pod spodnjo ustnico mali, a košat šopek dlak ("brada-otok"). Brada je majhna, lepo zaokrožena. Če bi odprta usta razkrila malce naprej pomaknjeno spodnjo čeljust, progenijo, se ne bi čudili. Prav poseben, hipnotičen obraz.

Portretiranec gleda slikarja, kot bi hotel reči: "Na, pa me naslikaj." Zdaj, zdaj bo spregovoril in izrekel kakšno ironično pripombo. Celoten portret daje vtis samozavestnega človeka, prodorno opazujočega, nekoliko vzvišeno posmehljivega.

Drugi portret je naslikal holandski slikar Jean Baptiste Weenix (1621-c.1659), 39 let mlajši od Halsa, 25 let mlajši od Descartesa. Portet (olje na platnu 54,7x44,6 cm) naj bi nastal med leti 1647-49, morda torej pred Halsovim portretom. Hrani ga Centraal Museum v Utrechtu. To sliko sedaj lahko poiščem na spletu, pred tem pa sem jo videl samo v slovenskem prevodu Meditacij, v izdaji Slovenske matice, 1973/1988. Ugotovil sem neskladje v datumih nastanka slike. V slovenski izdaji je navedeno leto 1638 ne 1647-49. Možno je torej, da je na tem portretu D. deset let mlajši kot na Halsovem. Če bi portret nastal leta 1638, bi to pomenilo, da ga je naslikal 17-leten slikar, kar se ne zdi zelo verjetno. Najbrž je od leta 1973, ko so v slovenski izdaji navedli letnico 1638, do leta 2023, ko je dostopna letnica na spletni strani Utrechtskega muzeja (1647), tudi datiranje napredovalo, tako da je novejša letnica bolj verjetna. Kakor koli, ta portret nedvomno kaže D., toda precej drugačno osebnost.

wikimedia

Portretiranec je tu s trupom le rahlo zasukan stran od ravnine, vzporedne platnu. Slikarja gleda malo navzgor. Glava je malo nagnjena na desno ramo, zasuk obraza pa je minimalen, tako da ga vidimo skoraj "en face". Ni na učinek veličine preračunane poze. Zdi se, kot bi slikar ujel portretiranca med branjem, pa je ta uslužno za trenutek odvrnil pogled od besedila, zastal in se zazrl v slikarja. Tudi tu je zunanja oprema podobna kot v Halsovem portretu: plašč ali halja, verjetno žametna, široki beli ovratnik. Mož drži v rokah zajetno knjigo. Tudi tu so vidni deli prstov, a niso beli in negovani, nasprotno, potemnjeni so, zelenkasti; skoraj bi rekel, da ima na roki rokavico. Če se potrudimo, lahko preberemo napis na knjigi: Mundus est fabula (Svet je pripoved). Naravnost v bistvo. Tudi tu izstopata pravilna, visoka loka obrvi, močan nos. Oči so prav tako izbuljene, z izrazitimi vekami, a daleč od pronicljivega pogleda Halsovega moža. Zdi se, da so malce kremežljave. Brki ne objemajo ustnic v rahlem loku, ampak se trikotno spuščajo do kotičkov ust in puščajo nepokrit trikotnik zgornje ustnice. Bradica pod spodnjo ustnico je komaj nakazana. Ustnice niso tako ironično valovite kot pri Halsovem portretu. Zdi se, da zgornja ustnica kot komaj opazen kljunček prekriva spodnjo. Kot bi se za njo skrivala majhna govorna napaka, sesljanje ali kaj podobnega. Celoten obraz je zaokrožen v obliki narobe obrnjene kaplje; daje vtis otroškosti. Slikar je Descartesa zmotil v njegovi zasebnosti. "Če že hočete, pa dajte..." Skromno, realistično, skoraj resignirano, malo žalostno.

Halsov portret je reprezetativen portret "celebrity" sedemnajstega stoletja, samozavestnega, malo posmehljivega "Jaz sem". Weenixov portret je portret zasebnega človeka: "Sem, tako se je izšlo."

https://en.m.wikipedia.org/wiki/File:Frans_Hals_-Portret_van_Ren%C3%A9_Descartes.jpg

https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Portrait_paintings_of_men_in_the_Centraal_Museum#/media/File:Utrecht_Weenix_Descartes.JPG

Sreča, srečnost, dušni mir in živost (2)

 Prejšnji sestavek smo začeli z vprašanjem, k čemu naj človek stremi v življenju, ko je to še pred njim, in po čem naj ga vrednoti, ko ga je že dober del za njim. Oprli smo se na Aristotela, ki je dejal, da je človekov smoter v življenju doseči eudaimonijo, kar naj bi dobesedno pomenilo dobro stanje duha in kar je v slovarju slovenjeno s "sreča". Opozorili smo, da Aristotel te "sreče" ni pojmoval tako kot mi. Za nas je sreča ekstaza ugodja. Aristotel pa je videl srečo v mirni in osredotočeni umski dejavnosti, filozofiranju. Da ne bi Aristotelu pripisovali našega pojmovanja sreče, njegov slovenski prevajalec eudaimonijo sloveni s "srečnost". Na koncu smo izrazili pojmovanje, da je tisto bistveno, h čemur človek teži, občutek živosti; občutek, da nismo samo telesno živi, ampak da živimo z vsem svojim bitjem; da s polno zavzetostjo sodelujemo v svojem življenju in ga oblikujemo. Tega pojmovanja nismo utemeljili in za zdaj naj kar ostane tako. Ga pa bomo razvili. Vzemite ga kot mnenje človeka, ki je večji del življenja že za njim in ki se je ves čas spraševal, kaj naj bi bil smisel njegovega bitja, pa je na koncu prišel do tega odgovora. 

V naslovu sestavka so kot možni odgovori na vprašanje o smotru življenja navedeni sreča, srečnost, dušni mir (vzhodnjaško pojmovanje) in živost. Kaj od tega je res? Vse in še kaj zraven.

Kar sledi, je večkomponentna teorija o "dobrem življenju". Za mlade naj bo to orientacija, kriterij po katerem bojo presojali svoje korake v življenju. Za stare naj bo kriterij ocenjevanja preteklega življenja. Je bilo kaj vredno? Smo v resnici živeli ali le životarili?

Jedro občutka, da je naše življenje smiselno in v širokem pomenu besede "dobro", je OBČUTEK ŽIVOSTI; občutek, da sodelujemo v svojem življenju in ga dejavno oblikujemo; zavest, da radi živimo in da bi še radi živeli. Ta občutek spremljata človekova SPROŠČENOST in VEDRINA. Ni treba, da bi se tako počutili vsak trenutek in ves čas, vendar pri posrečenem življenju ta občutek prevladuje. Dolgo sem mislil, da je vseeno, kako človek živi, samo da nekako živi. V tem mojem nazoru se je najbrž odražal upor proti moralistični "vzgoji k vrednotam", to je, vsiljevanju "vrednot", življenju zunanjega "smisla" in discipliniranju. Počasi sem le spoznal, da je življenje lahko posrečeno ali pa ne; uspešno ali pa ne - pa ne v vsakdanjem pridobitniškem ali porabniškem pomenu uspešnosti. Življenje lahko zavoziš. To je bilo zame bistveno življenjsko spoznanje.

H temu občutku živosti, ki ga spremljata sproščenost in vedrina, prispevajo in so njegov del štiri sestavine: občutek življenjske izpolnjenosti, občutek duševnega miru, občutek povezanosti z ljudmi in vrhunska doživetja. Oglejmo si jih po vrsti.

- OBČUTEK ŽIVLJENJSKE IZPOLNJENOSTI, polnosti življenja, življenjske potešenosti. Ta občutek dobimo, če smo v življenju lahko uresničili svoje naravne darove, svoja nagnjenja, talente, ali če jih uresničujemo. Ta občutek je v veliki meri odvisen od izbire šole, poklica in izobrazbene in poklicne poti. Odvisen je od izbire partnerja, od družinskega življenja. Na splošno bi lahko rekli, da je odvisen od svobodne izbire življenjskega sloga: zadovoljevanja potreb, želja, interesov. Občutek življenjske izpolnjenosti ima človek, ki je našel svoj "metier", svoj način izražanja, če je na primer umetnik; ki je našel poklic, ki mu ustreza, v katerem uživa; če se v tem, kar počne, v čemer je, počuti, da je doma. Igralka Milena Zupančič pravi: "... dokler ustvarjamo, dokler smo na odru, dokler čutimo, da ljudem dajemo, potem živimo polno." Izraz "polnost življenja" nas lahko zavede k misli, da mora življenje biti polno vseh mogočih dejavnosti in izkušenj. Ne, pomemben je čisto subjektiven občutek izpolnjenosti ob tem, kjer smo, kakor smo in kar počnemo. Življenjska izpolnjenost tudi pomeni, da smo doživeli tako prijetne kot neprijetne reči; da smo doživeli različna čustva. Nasproten občutek je občutek nepotešenosti in neizživetosti.

- OBČUTEK DUŠEVNEGA MIRU.  Nasprotje miru je nemir. Mir v duši* občutimo, če v nas ni hudih napetosti, konflikta interesov, boja nasprotnih čustev; če ne doživljamo pretiranega stresa; če nimamo žgočih občutkov krivde ali občutka, da niso zadovoljene naše pomembne potrebe.  Morda je druga beseda za duševni mir pomirjenost s samim seboj, z razmerjem med pričakovanji in uresničenji, ambicijami in dosežki, ideali in stvarnostjo; sprejemanje sebe, kakršen sem v resnici, z dobrimi in slabimi lastnostmi. K duševnemu miru sodi tudi sprijaznjenje z umrljivostjo, odsotnost strahu pred smrtjo. Strah pred smrtjo izvira iz občutka življenjske neizpolnjenosti. Da dosežemo občutek duševnega miru, je potrebno nekaj distance do samega sebe, nekaj odmaknjenosti. To pomeni samega sebe jemati ravno prav resno, ne preresno, pa, seveda, tudi ne premalo resno. K notranji pomiritvi zato pomagajo različne oblike samorefleksije, recimo pisanje dnevnika ali umetniško izražanje ali pa meditacija. 

- OBČUTEK POVEZANOSTI Z LJUDMI. Gre za občutek obojestranske sprejetosti v ožjem ali širšem socialnem krogu. Izraženo z najpomenljivejšo in najbolj zlorabljeno besedo - gre za ljubezen v najširšem pomenu oziroma v vseh njenih pomenih in oblikah. Nastavki za povezanost z drugimi ljudmi in za empatijo so evolucijsko vsajeni globoko v naše bitje. Oblike asocialnosti, ki smo jim priča pri mnogih ljudeh, izvirajo iz zgodnje prikrajšanosti pri zadovoljevanju teh globokih potreb. Povezanost z drugimi vključuje sprejemanje in dajanje. Oboje prispeva k občutku živosti in polnosti življenja.

- VRHUNSKA DOŽIVETJA. Vsakdanje pojmovana sreča kot ekstaza ugodja sodi v to kategorijo. Je torej ne izključujemo iz "srečnosti" ali "živosti". To pomeni, da se je človekovo življenje posrečilo, če je sem in tja doživel tudi srečne trenutke, trenutke vseprežemajočega veselja, radosti, trenutke ekstaze ugodja, katerih primere smo navedli v prejšnjem prispevku. Poleg teh pa sodijo med vhunska doživetja tudi doživetja zanosa (flow), to so tisti trenutki ali daljša obdobja, ko se popolnoma zatopimo v kako delo, ustvarjanje ali prizadevanje, tako da "pozabimo nase". 

Ko se oziramo na svoje življenje in se sprašujemo, ali smo (bili) na pravi poti, ki je pri vsakem človeku drugačna, samolastna, si zastavimo tale preprosta vprašanja:

1. Ali se čutim živega? Si želim živeti? Upam, da se bo moje življenje nadaljevalo? Ali živim, ali zgolj životarim? 

2. Ali je moje življenje polno, izpolnjeno? Ali sem življenjsko potešen? Ali se čutim nepotešenega in neizpolnjenega? Obžalujem pomembne zamujene priložnosti? Se bojim umreti? 

3. Ali sem sam v sebi miren in sprijaznjen s samim seboj? Ali imam s samim sabo neporavnane račune? Me razjedajo občutki krivde, zamere, sovraštva?

4. Sprejemam druge, jih imam rad, jim prispevam? Me drugi sprejemajo? Sem doživel ljubezen (v kakršni koli obliki, do kogar koli), jo dajal in sprejemal? Se čutim nesprejetega, zavračam druge?

5. Sem v svojem življenju doživel trenutke ali obdobja sreče, izpolnitve, zanosa? 

Če sem odgovoril v pozitivnem smislu, sem na pravi poti. Nihče ni ves čas "srečen", odgovarjajmo po pretežnem doživljanju.

___________

* "Duše" znanstvena psihologija ne priznava. Mislim, da po nepotrebnem. Pod "dušo" razumem človekova najintimnejša eksistencialna občutja, ki določajo njegovo identiteto. Nič mističnega torej. Kadar storim kaj "za svojo dušo", to pomeni, da sem uslišal kako svojo intimno željo, morda samo po daljšem sprehodu v naravi, ob katerem se umirim, odmaknem od vsakdanjih pritiskov in vzpostavim stik s svojimi potrebami in željami.

Vir:

Aristotel, Nikomahova etika. Slovenska matica, Ljubljana 2002.

Sreča, srečnost, dušni mir in živost (1)

 H čemu človek v življenju stremi? Kakšno je tisto zaželeno stanje duha, ki naj bi ga dosegel? 

Aristotel je rekel, da je to eudaimonia. Dobesedno pomeni ta beseda dobro duhovno stanje. S tem A. ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že v vprašanju. Vprašanje se namreč glasi, kakšno naj bi bilo zaželeno, to je dobro, stanje duha. In veliki filozof odgovori: Dobro, eudaimonično. Na  srečo se da iz Aristotelovih besedil razbrati, kaj je imel v mislih. Vsekakor ne to, kar mu običajno pripisujejo.

To njegovo eudaimonio popularno prevajajo s "sreča" in delajo s tem kardinalno  napako. Sreča nam pomeni nekaj popolnoma drugega, kot je imel v mislih A. V vsakdanjem popularnem pomenu besede povezujemo srečo z zelo prijetnimi doživetji, ki so že na meji ekstaze (eks-tithemi = ven postaviti), ko je človek čisto "iz sebe" od veselja, od ugodja. Srečo doživimo, ko se zaljubimo in je naša ljubezen uslišana. Srečni smo ob poroki, ob rojstvu otroka; ko smo sprejeti v šolo, kamor smo si želeli; ko dobimo zaželeno službo, ko zmagamo v športni tekmi ali osvojimo prvenstvo; ko se take reči dogodijo našim najbližjim. Ta pojem povezujemo s skrajno ugodnimi občutki. Sreča nam pomeni čustvo, emocijo. Beseda "emocija" (e-movere = (i)z-gibati, premakniti) pomeni nekaj takega kot notranjo razgibanost, vznemirjenje, vzburjenje. Gre torej za trenutno, enkratno ekstazo, stanje zunaj sebe. Taka opredelitev zaželenega stanja duha je v protislovju s predpostavko, naj bi bilo to stanje duha trajno. Tudi SSKJ definira srečo kot "razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja" in tako povzdigne srečo med nedosegljive ideale. Ne želimo samo sem in tja biti srečni, radi bi bili srečni ves čas, vse življenje v stanju velikega duševnega ugodja. Slutimo, da tako pojmovanje srečnega življenja ni najbolj posrečeno; da se ne bo po-srečilo. V življenju se ni mogoče izogniti neugodju, neprijetnostim, nesrečam, izgubam.

Slovenski prevajalec Aristotelove Nikomahove etike (NE), Kajetan Gantar, prevaja "eudaimonio" s "srečnost". S tem terminološkim premikom od "sreče" k "srečnosti" nakaže, da Aristotel ni mislil na popularno pojmovano srečo kot ekstazo ugodja ampak na nekaj drugega. V slovarčku k Nikomahovi etiki povzame prevajalec pomen tega pojma pri Aristotelu takole: "... V bistvu je srečnost "nekakšno razumsko udejstvovanje, ki je v skladu s popolno vrlino in ki traja skozi vse življenje". Ta definicija nam ne pomaga kaj dosti. Kakšno razumsko udejstvovanje, kaj je popolna vrlina? Razglabljanje o tem bi nas odvedlo predaleč. Zato samo namig. Pozornost mi je vzbudil tale Aristotelov stavek: "O najvišjem dobru pa domnevamo, da je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano." (NE, str. 52) Najvišje dobro, trajno stanje, ki si ga prizadevamo doseči, torej ni zunaj nas, ampak v nas. Je že v nas vsajeno. Samo slediti mu in razviti ga je treba. Na drugem mestu A. nadaljuje z mislijo, da je srečnost kot popolno dobro "samozadostna", "kar samo po sebi zadošča". Že v naslednjem stavku pa A. nakaže, da se ta "samozadostnost" ne nanaša samo na pojem srečnosti kot najvišjega dobrega, ampak na človeka, posameznika. "Samozadosten" je človek, ki je v stanju "srečnosti". Nič drugega ne potrebuje. Drug izraz za "nekaj, kar je v nas, z nami neločljivo povezano" je: "del mene", "jaz sam". Biti jaz sam; biti, kar sem. Biti samolasten. Mislim, da lahko prevedemo Aristotelovo misel v sodobnejšo, ki pravi, da je človekova naloga, ki ga vodi do "srečnosti", spoznati samega sebe; najti samega sebe; živeti samolastno, nepotvorjeno življenje z vsem, kar prinaša. Je del tega "razumsko udejstvovanje"? Za Aristotela, ki je imel v sebi žilico za razmišljanje, za filozofijo, vsekakor. Svoje nagnjenje, ki ga je definiralo in se je v njem počutil srečnega, je posplošil, kot da naj bi vsakdo našel srečnost v filozofskem razglabljanju. Ne, dragi Aristotel. Vsak bo našel srečnost v tisti dejavnosti ali tistem slogu življenja, ki je vanj vsajen (ki je v njegovih genih) in z njim neločljivo povezan in to je pri vsakem človeku nekaj drugega, ne samo razmišljanje. 

Aristotelovo življenje, prežeto s filozofskim in znanstvenim razmišljanjem, pisanjem in poučevanjem si lahko zamislimo kot na zunaj sorazmerno nedramatično, mirno, ustaljeno, pa vendar vedro, neravnodušno, pred vedno novimi miselnimi izzivi. Lahko domnevamo, da je ves čas počel nekaj, kar je bilo blizu njegovi naravi. Njegovo življenje je bilo zainteresirano, živo. 

K čemu naj si torej prizadevamo v življenju? In kako naj ga vrednotimo, ko se oziramo nanj, ko ga je večina že za nami?

Mislim, da lahko srečnost zamenjamo z drugo besedo: živost. Moje življenje je v redu, če se počutim živega. Tisti, ki se tako počutijo vedno, ne bodo vedeli, o čem govorim, kot riba ne ve, da je v vodi. Kdor pa je izkusil obdobja nesrečnosti, ve, da to niso obdobja bolečine in žalosti ampak obdobja potrtosti, depresije; obdobja ravnodušnosti, nezainteresiranosti. Tedaj ko imaš občutek, da življenje stoji, da se ne premika, občutek, da si sicer živ, a ne živiš; ali obratno, da živiš, a nisi živ, saj ne vem, katera formulacija je boljša. Nekateri pravijo, da je zaželeno stanje, ki ga človek doseže v starosti, "dušni mir". Tudi s tem se strinjam, če pojmujem "dušni mir" kot stanje notranjega ravnovesja človeka, ki z vedrino sprejema vse, kar mu življenje prinaša, prijetno in neprijetno, ki pa je hkrati do vsega v dejavnem odnosu in vse do konca ne preneha oblikovati sebe v boljšega človeka v skladu s svojo naravo in dajati drugim, kar pač zmore dajati. 

Vir:

Aristotel, Nikomahova etika. Slovenska matica, Ljubljana 2002.

DESCARTES: ŽIVLJENJE IN OBJAVE V PREGLEDNICI

 

LETO	KRAJ	DODODEK	OBJAVA (DELO)
1596	La Fleche	rojstvo
1607	La Fleche	Jezuitski kolegij College Royal slaboten, dovoljeno v postelji do 11h
1614	La Fleche	Konča kolegij
1615	Poitiers	Univerza, študij prava
1616		Bakalavreat, diploma iz prava
1617	Pariz		»Srečen, kdor je živel skrito« (herreuse qui a vecu cache)
1618	Holandija, Breda	Prijateljstvo z Marinom Mersenee, spodbudil zanimanje za znanost Sreča fizika (zdravnika) Isaaka Beeckmana Vstop v armado Moritza Oranskega	Glasbeni kompendij (Compendium musicae), neobjavljeno, izgubljeno
1619	Pot Neuburg/Ulm Toulouse	Kopenhagen-Gdansk-Češka-Madžarska-Avstrija- Trojne sanje v krčmi Prejme dediščino po materi, renta Usmrtitev Giulia C. Vaninija, obtoženega ateizma
1620	Češka	Prisostvuje bitki na Beli gori Odpove se vojaškemu življenju
1621
1622
1623	Loreto	Obisk Cerkve Matere Božje, Basilica della Santa casa	Zasebna premišljevanja (Cogitationes privatae), izgubljeno
1624
1625	Pariz	Srečanje z Marinom Merseneejem
1626
1627	Pariz	Sreča kardinala Berulleja: »Tvoja dolžnost je, da se posvetiš filozofiji!«
1628	Bretanja
1629			Pravila za usmerjanje uma (Regles pour la direction de l'esprit, Regulae ad directionem ingenii))
	Amsterdam		Razprava o metodi Razprava o metafiziki, Traite de metaphysique, izgubljeno
1630		teorija večnih resnic, refleksije o fiziki, sistem notacije v matem., analitična geometrija
1631		disekcija živali, anatomska opazovanja, snuje razpravo Svet in svetloba, Le Monde ou Traite de la lumiere
1632			Razprava o človeku, L'Homme
1633		Sveti oficij obsodi Gallileja zaradi razprave Dialog o dveh največjih sistemih sveta (Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo).  zve za obsodbo Gallileja, odpove se objavi razprave o svetu in svetlobi
1634	Sanpoort	Spozna Helene Jans
1635		rojstvo hčerke Francine
1636
1637			Razprava o mehaniki, Traite de la mechanique Razprava o metodi, Discourse de la methode Dioptrika, La Dioptrique Meteorji, Les Meteores Geometrija, La Geometrie
1639
1640		umre hčerka Francine, umre oče, ukvarja se z alkemijo
1641	grad d'Endegeest	spozna patra Picota  odgovarja na Hobbsovo kritiko Metafizičnih meditacij, začetek "utrechtskega prepira"- cerkvenjaki ga obtožujejo koperrnikanstva in ateizma, grozijo s smrtjo, intervenira na franc. poslaništvu	Metafizične meditacije, Meditations metaphysique
1642
1643		sreča princeso Elizabeto Češko
1644	Francija	obišče Francijo	Načela filozofije, Principes de la philosophie
1645
1646		Naroči učencu T. Andreasu izdelati argumente proti Regiusu
1647	Francija	obišče Francijo
1648	Francija	obišče Francijo	Beležke o določenem razglasu (Notes sur un certain affiche) (proti Regiusu)
1649	Stockholm	v zgodnjih jutr. urah poučuje kraljico Kristino	Strasti duše, Les passions de l'ame
1650	Stockholm	pljučnica, smrt (domneve o zastrupitvi), pokopan v Parizu	Posthumne prve objave: Razprave o svetu in svetlobi (Traité du monde et de la lumière), 1663

FILOZOFI, ZNANSTVENIKI, UMETNIKI IN VLADARJI 17. STOLETJA - DESCARTESOVE DOBE