Ukinimo samega sebe - ali res?

 Mladi belgijski teoretik prava in filozof Laurent de Sutter je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo s povednim naslovom Končajmo že s samim sabo (Delo, 1. 7. 23, Mirt Bezlaj). De Sutter pravi sam zase, da je pravnik, ki sovraži pravo (očitno ima težave sam s seboj in svojo strokovno identiteto – socialnim sebstvom). Zavzema se za ukinitev »samega sebe« in pojma sebstvo. Zlohotno cinično bi mu lahko zabrusil, da lahko on kar konča sam s sabo, naj pa tega ne priporoča vsem. Preseda mu, da kar naprej govorimo o samih sebi, da skušamo »izraziti samega sebe«, da negujemo in treniramo samega sebe in da se utapljamo v poplavi priročnikov za samopomoč, da o uzakonjeni sebičnosti (zasebna lastnina) niti ne govorimo. Izvirni greh tega početja vidi v pojmu »sebstvo«, v pojmu torej. V začetku je bila beseda…

Njegovo razmišljanje se umešča v razpravo o odnosu med individualnim in kolektivnim. Neizrečeno vprašanje, na katerega odgovarja, je: ali individualno ali kolektivno. Njegova tehtnica se prevesi v korist kolektivnega: on osebno se daje na voljo kolektivu. Odgovor na to in podobna vprašanja, tj. psevdoprobleme, v načelu ni "eno ali drugo" ampak "eno in drugo". Ne gre za to, da opustimo eno ali drugo, ampak da neprestano v konkretnih okoliščinah vzpostavljamo ravnotežje med enim in drugim. Sem hkrati individualno in kolektivno bitje; ali po Heideggerju: hkrati sem zaskrbljen zase in za druge v svoji in njihovi biti; zaskrbljen za svoje in njihovo življenje.

A poglejmo najprej, v čem je pravniškemu filozofu, nagnjenemu k ukazovanju in strogemu zakonskemu dopuščanju in ukinjanju, treba pritrditi.

Filozof se je občutljivo odzval na sodobno pretiravanje s čaščenjem sebstva, oboževanje samega sebe, na samoidolatrijo in selfije. Gotovo ni prav, da človek v ukvarjanju s samim seboj pozabi na druge, na bližnje, na skupnost. In morda se res približujemo času, ko bomo morali omejiti ukvarjanje s samim sabo in se posvetiti vprašanjem preživetja skupnosti: pestijo nas različne krize, ki jih moramo obvladati kolektivno, če hočemo preživeti. Prav ima, ko ne soglaša z odvrnitvijo posameznika od vsakršnega kolektivnega prizadevanja, od sodelovanja v skupnosti.

Prav ima, ko kritizira pretirano in izključujoče ukvarjanje sodobnega zahodnega človeka s samim seboj. Prav ima, ko kritizira »iskanje samega sebe«, pojmovanje, da obstaja v vsakem človeku neko notranje bistvo, ki ga mora v življenju najti, da bi bil srečen in spravljen sam s seboj, preden se poslovi. To je postvarjeno, reificirano pojmovanje sebstva. To pa ne pomeni, da je treba opustiti tako pojem sebstva kot tudi ukvarjanje s samim sabo.

Prav ima tudi, ko ponavlja Wittgensteinovo misel, da so meje jezika meje mojega sveta. Nima pa prav, ko proglaša jezik za »fašizem« (kako lahkotno etiketiranje, kot bi posnemal naše »antifajanšiste«; potem so pesniki, mojstri jezika, fašisti par excellence). Nima prav ko trdi, da nas jezik omejuje v razmišljanju o možnostih v prihodnosti. Od kod potem vse utopije in razmišljanja o boljši družbeni ureditvi, vključno z njegovim razmišljanjem o družbi brez sebstva in selfijev, od Akvinskega, Moora, utopičnih socialistov in marksizma dalje? Morda so se utopije sfižile, ker so bile zaradi omejitev jezika slabo formulirane? Je večna usoda projektiranih možnosti?

Kaj je sebstvo? Ta pojem je prišel v slovenščino sorazmerno pozno preko sociologije in psihologije. Psihologi ga v začetku sploh niso slovenili in so ga pisali kar angleško »self«. Samostalniško izražanje je tuje slovenščini, v nasprotju z germanskimi jeziki. Tudi De Sutterju je tuje. Jaz pospravljam, moj sosed v kampu pa "macht Raum", dela prostor.  De Sutter: "ko pa govorimo o samih sebe kot o samostalniku, impliciramo, da v svetu obstaja neko bistvo, ki je jaz". V slovenščini izražamo sebstvo, kadar uporabljamo oziralni zaimek »se«: učim se, motim se, zabavam se. To pomeni, kadar govorim o sebi ali s seboj, kadar sebe gledam in opisujem kot objekt.

Sebstvo je objekt opazovanja jaza. Jaz opazujem samega sebe, opisujem samega sebe, govorim o samem sebi. Ta samorefleksija je sestavni del človekove biti; brez nje ne moremo preživeti. Paleolitski lovec je nedvomno opazil, kdaj je premalo napel tetivo loka ali napačno usmeril puščico, da se je potem popravil: Ostrorogi Jelen slabo nameril - itd. skozi zgodovino. Belgijski filozof ima prav: sebstvo je zgodovinski produkt. To pa ne pomeni, kot misli on, da je ta pojem nastal sorazmerno pozno v zgodovini in da ga stari niso poznali. »Grki niso poznali sebstva kot nečesa, kar naj bi posameznik poosebljal«. Grki so res posameznika cenili po njegovi prosopon, to je, po njegovi »maski« ali, kot bi rekli danes, po njegovi vlogi v polisu. Toda Grki so bili tudi tisti, ki so zapisali na pročelje preročišča: gnothi seauton – spoznaj samega sebe. To filozof zamolči. Tu je drobna pomenska razlika: ali »spoznaj samega sebe« pomeni isto kot »spoznaj svoje sebstvo«? Čutimo, da ni isto. Morda je prav v tem osnovna težava in nesporazum. »Spoznaj samega sebe« pomeni: opazuj se, spoznaj svoje nagibe, želje, svoje reakcije v različnih življenjskih situacijah, da se boš vedel usmeriti, da boš živel v skladu s svojo naravo. »Spoznaj svoje sebstvo« pa bi pomenilo, da je v nas nekaj, neka struktura, ki se ji reče »sebstvo« in ki naj bi jo spoznali. Grki niso mislili tega. To bi bilo postvarjeno pojmovanje samega sebe. V kolikor se filozofova kritika nanaša na pojmovanje samega sebe kot postvarjenega »sebstva«, je upravičena.

Pojem sebstva se skozi zgodovino spreminja. Spreminja se človekov odnos do samega sebe. Previdni moramo biti in skrbno opazovati svoje mišljenje in čutenje kot nekaj, kar teče kot Heraklitova reka, ki je in ni venomer ista. Ko stopaš v isto reko, ne stopaš vedno v isto vodo. (To je še boljše od Heraklita.)

Kar zgrozimo pa se ob neki drugi težnji, ki jo izraža De Sutter. "Ko so me prosili, da bi na volitvah kandidiral zanje /za Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, krajše Diem25/, ker bi jim to koristilo, sem se jim prepustil kot orodje. Namerno sem postal le lutka v njihovih rokah. V kolektivnem gibanju ne gre Zame, ... temveč sem zgolj na razpolago gibanju...". Mož se je prepustil neki politični stranki (če je v parlamentu, je stranka, ne glede na njen marketinški naziv »gibanje«) kot orodje. Ali to pomeni, da ne bo odprl ust? Da jih bo odprl po nareku? Da se bo ubogljivo pokoril vsaki strankarski neumnosti? Da bo skočil v tisto belgijsko reko, če bojo drugi skočili vanjo?

Zgrozil bi se Erich Fromm in vzkliknil »Beg od svobode!« In ne pozabimo, da je v begu ljudi od teže svobode in samostojnga mišljenja in odločanja pod okrilje totalitatističnih "gibanj" in vodij videl vzrok množičnosti teh gibanj in njihove prevlade, ki je vodila v spopad svetovnih razsežnosti. Z vso simpatijo pa bi njegovo držo pozdravili vsi, ki sebe in svet vdano prepuščajo božji volji. Kdo sem? Božje orodje. To izročanje samega sebe kolektivu pomeni dopuščanje nadvlade kolektiva (in nujno modrega vodstva), kakršno so spoznali trsi, povezani v fascio, in drugi, ki so se izročili kot orodje totalitarističnim strankam in bili za njihove svetle smotre pripravljeni dati življenje.

Naj sklenem z mislijo Zorane Baković v isti številki Dela: "Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega kar na našem planetu odmira, najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim seboj." (Delo, 1.7.23)

Kdo je odrasel?

Danes je vse več mladih, ki ostajajo pri starših daleč preko svoje formalne "zrelosti" ali "odraslosti". To se ne dogaja samo pri nas, ampak v vsej zahodni kulturi. V ZDA se je starost kupcev prve hiše ali stanovanja dvignila od 29 let v letu 1981 na 36 let leta 2022 (Gillihan, S. vir) - za šest ali sedem let v desetih letih. Seveda zamik starosti, ko si mlad človek lahko privošči svoje stanovanje, ni edini dejavnik, zaradi katerega se sprašujemo, zakaj mladi ostajajo pri starših. 

V resnici se dogaja prehod od tradicionalnega pojmovanja odraslosti k novemu pojmovanju. Po tradicionalnem pojmovanju človek odraste, ko se zaposli oziroma začne preživljati sam; ko je finančno neodvisen od staršev; ko se po možnosti odseli od staršev; si ustvari družino, to je, se poroči in dobi otroke. Zaradi vse daljšega šolanja, ostajajo potomci danes vse dalj odvisni od staršev; vse težje pridejo do svojega stanovanja; vse bolj odlagajo poroko in starševstvo. Nekateri menijo, da mladi kasneje dozorijo; da kasneje postanejo odrasli; pripisujejo jim tudi razvajenost in nepripravljenost, da bi se osamosvojili, ker je parazitiranje udobnejše. (O drugih vzrokih za to spremembo, ki je samo del spreminjajoče se zahodne kulture, kdaj kasneje.)

Kaj pravzaprav pomeni, da človek odraste, da iz mladenke ali mladeniča postane zrel odrasli moški ali ženska? Kriterije odraslosti bi lahko razdelili na telesne (fizične), psihološke, socialne in duhovne ali eksistencialne*.

Merilo telesne odraslosti je po običajnem pojmovanju spolna zrelost in sposobnost reprodukcije. Nekateri otroci v tem oziru dozorijo že zelo zgodaj, precej preden dosežejo "formalno" zrelost. V redkih primerih so deklice rodile že pri 15 letih ali mlajše. Zato je morda ustrezneje, da upoštevamo sodobnejši kriterij biološke zrelosti, to je zrelost čelnega režnja možganov (frontalni lobus), ki zraste do svoje največje velikosti do starosti 18-21 let. Ta del možganov naj bi bil odgovoren za zavestni nadzor nagonskih impulzov in smotrno mišljenje. Lahko bi rekli, da človek odraste, ko se zna krotiti; psihološko rečeno, ko se mu razvije "jaz" kot regulativna instanca, posrednik med nagonsko-impulzivnim "ono" in starševsko ukazovalnim, omejevalnim in k idealu težečim "nadjazom".

Kriterije psihološke zrelosti ali odraslosti so (Wright, M., vir):

- kognitivna zrelost, to je zaupanje v lastno razumno presojo, znanje in sposobnosti

- zavest o staranju, ki vključuje zavest o umrljivosti in odločitev za življenjske prioritete

- samostojnost, sposobnost skrbeti sam zase in usmerjati svoje življenje; prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje

- občutek osebne identitete; zavest o samem sebi kot posebni osebi, o svojih nagnjenjih, željah in preferencah ("najdenje samega sebe")

- zavedanje svoje odraslosti, občutek zrelosti in odraslosti. Ta občutek je lahko precej spremenljiv in volatilen. Oseba se v določenih trenutkih življenja ne počuti odrasle, čeprav je po vseh drugih merilih odrasla. Sam zase bi lahko rekel, da se pri 84-tih včasih počutim kot desetleten otrok (najbrž sem se že pootročil). 

Merila socialne zrelosti razdelimo na formalna (uradna, pravna) in neformalna.

Formalno (pravno) socialno zrela ali odrasla je oseba, ki ji pristojna oblast dovoli zaposlitev, poroko; prizna volilno pravico; izda osebni identifikacijski dokument, potni listi; izda vozniško dovoljenje in druga dovoljenja za posest določenih predmetov (orožja) ali za opravljanje določenih dejavnosti. Formalna odraslost je vezana na določeno kronološko starost.

Neformalno ali dejansko socialno zrela ali odrasla je oseba, ki 

- ima svoj krog drugih ljudi, svojcev, prijateljev, sodelavcev ipd., s katerimi vzdržuje vzdržne recipročne odnose

- skrbi za druge ljudi, otroke, družinske člane in druge; ji je za druge mar

- se preživlja s svojim delom oziroma s svojimi dohodki, ali v partnerskem odnosu sprejme finančno odvisnost kot povračilo za gospodinjske storitve

- se vključuje in sodeluje v širših skupnostih in organizacijah, kar predpostavlja sposobnost komuniciranja, olike, taktnosti itd..

Duhovna ali eksistencialna zrelost se delno prekriva s psihološko zrelostjo. Duhovno zrel je človek, ki

- se zaveda svoje umrljivosti, to je smrtne izpostavljenosti v vsakem trenutku svojega življenja in usmerja svoje življenje v skladu s to zavestjo

- jemlje življenje resno, nelahkomiselno, in skuša "iz svojega življenja nekaj narediti", ne ga zapraviti 

- upošteva (vsaj) osnovna, univerzalna etična načela (svetovni etos) 

- se zaveda svojih darov in svojih pomanjkljivosti, dobrega in zla v sebi

- si je na svoj način odgovoril na vprašanje o smislu svojega življenja kot tudi o smislu življenja sploh

- si je na svoj način odgovoril na vprašanje o obstoju nadnaravnega sveta in nadnaravnih bitij.

Zaposlitev, finančna neodvisnost, odselitev od staršev, poroka in otroci niso več stabilni kriteriji odraslosti iz različnih razlogov družbene narave. Mladi vstopajo danes v bolj zapleten in nepredvidljiv svet. Če mlad človek živi pri starših, ker se zaradi pomanjkanja stanovanj nima kam odseliti; če nima redne službe, si pa na druge legalne načine pridobi nekaj denarja; če je v partnerski zvezi, a ni poročen in (še) noče imeti otrok, ni rečeno, da ni odrastel in da ne more v tej situaciji ravnati kot odrasel človek. Če izpolnjuje večino zgoraj omenjenih kriterijev, je odrasel, odgovoren človek, ki si bo prizadeval svoje življenje urediti tako, da ne bo živel na račun drugih. Ni "mammone" - mamin sinček.

Da je resnično odrasel, pa lahko pokaže tudi s tem, da se zavzame za politiko in ukrepe, ki bodo omogočili, da se mladi zares osamosvojijo.

* Ne "eksistenčne" in ne "eksistencielne".

Vir: Estroff Marano, H., The new grown-up. Wright, M., When do you become grown up. Psychology Today, Feb. 2025. 

Sreča, srečnost, dušni mir in živost (2)

 Prejšnji sestavek smo začeli z vprašanjem, k čemu naj človek stremi v življenju, ko je to še pred njim, in po čem naj ga vrednoti, ko ga je že dober del za njim. Oprli smo se na Aristotela, ki je dejal, da je človekov smoter v življenju doseči eudaimonijo, kar naj bi dobesedno pomenilo dobro stanje duha in kar je v slovarju slovenjeno s "sreča". Opozorili smo, da Aristotel te "sreče" ni pojmoval tako kot mi. Za nas je sreča ekstaza ugodja. Aristotel pa je videl srečo v mirni in osredotočeni umski dejavnosti, filozofiranju. Da ne bi Aristotelu pripisovali našega pojmovanja sreče, njegov slovenski prevajalec eudaimonijo sloveni s "srečnost". Na koncu smo izrazili pojmovanje, da je tisto bistveno, h čemur človek teži, občutek živosti; občutek, da nismo samo telesno živi, ampak da živimo z vsem svojim bitjem; da s polno zavzetostjo sodelujemo v svojem življenju in ga oblikujemo. Tega pojmovanja nismo utemeljili in za zdaj naj kar ostane tako. Ga pa bomo razvili. Vzemite ga kot mnenje človeka, ki je večji del življenja že za njim in ki se je ves čas spraševal, kaj naj bi bil smisel njegovega bitja, pa je na koncu prišel do tega odgovora. 

V naslovu sestavka so kot možni odgovori na vprašanje o smotru življenja navedeni sreča, srečnost, dušni mir (vzhodnjaško pojmovanje) in živost. Kaj od tega je res? Vse in še kaj zraven.

Kar sledi, je večkomponentna teorija o "dobrem življenju". Za mlade naj bo to orientacija, kriterij po katerem bojo presojali svoje korake v življenju. Za stare naj bo kriterij ocenjevanja preteklega življenja. Je bilo kaj vredno? Smo v resnici živeli ali le životarili?

Jedro občutka, da je naše življenje smiselno in v širokem pomenu besede "dobro", je OBČUTEK ŽIVOSTI; občutek, da sodelujemo v svojem življenju in ga dejavno oblikujemo; zavest, da radi živimo in da bi še radi živeli. Ta občutek spremljata človekova SPROŠČENOST in VEDRINA. Ni treba, da bi se tako počutili vsak trenutek in ves čas, vendar pri posrečenem življenju ta občutek prevladuje. Dolgo sem mislil, da je vseeno, kako človek živi, samo da nekako živi. V tem mojem nazoru se je najbrž odražal upor proti moralistični "vzgoji k vrednotam", to je, vsiljevanju "vrednot", življenju zunanjega "smisla" in discipliniranju. Počasi sem le spoznal, da je življenje lahko posrečeno ali pa ne; uspešno ali pa ne - pa ne v vsakdanjem pridobitniškem ali porabniškem pomenu uspešnosti. Življenje lahko zavoziš. To je bilo zame bistveno življenjsko spoznanje.

H temu občutku živosti, ki ga spremljata sproščenost in vedrina, prispevajo in so njegov del štiri sestavine: občutek življenjske izpolnjenosti, občutek duševnega miru, občutek povezanosti z ljudmi in vrhunska doživetja. Oglejmo si jih po vrsti.

- OBČUTEK ŽIVLJENJSKE IZPOLNJENOSTI, polnosti življenja, življenjske potešenosti. Ta občutek dobimo, če smo v življenju lahko uresničili svoje naravne darove, svoja nagnjenja, talente, ali če jih uresničujemo. Ta občutek je v veliki meri odvisen od izbire šole, poklica in izobrazbene in poklicne poti. Odvisen je od izbire partnerja, od družinskega življenja. Na splošno bi lahko rekli, da je odvisen od svobodne izbire življenjskega sloga: zadovoljevanja potreb, želja, interesov. Občutek življenjske izpolnjenosti ima človek, ki je našel svoj "metier", svoj način izražanja, če je na primer umetnik; ki je našel poklic, ki mu ustreza, v katerem uživa; če se v tem, kar počne, v čemer je, počuti, da je doma. Igralka Milena Zupančič pravi: "... dokler ustvarjamo, dokler smo na odru, dokler čutimo, da ljudem dajemo, potem živimo polno." Izraz "polnost življenja" nas lahko zavede k misli, da mora življenje biti polno vseh mogočih dejavnosti in izkušenj. Ne, pomemben je čisto subjektiven občutek izpolnjenosti ob tem, kjer smo, kakor smo in kar počnemo. Življenjska izpolnjenost tudi pomeni, da smo doživeli tako prijetne kot neprijetne reči; da smo doživeli različna čustva. Nasproten občutek je občutek nepotešenosti in neizživetosti.

- OBČUTEK DUŠEVNEGA MIRU.  Nasprotje miru je nemir. Mir v duši* občutimo, če v nas ni hudih napetosti, konflikta interesov, boja nasprotnih čustev; če ne doživljamo pretiranega stresa; če nimamo žgočih občutkov krivde ali občutka, da niso zadovoljene naše pomembne potrebe.  Morda je druga beseda za duševni mir pomirjenost s samim seboj, z razmerjem med pričakovanji in uresničenji, ambicijami in dosežki, ideali in stvarnostjo; sprejemanje sebe, kakršen sem v resnici, z dobrimi in slabimi lastnostmi. K duševnemu miru sodi tudi sprijaznjenje z umrljivostjo, odsotnost strahu pred smrtjo. Strah pred smrtjo izvira iz občutka življenjske neizpolnjenosti. Da dosežemo občutek duševnega miru, je potrebno nekaj distance do samega sebe, nekaj odmaknjenosti. To pomeni samega sebe jemati ravno prav resno, ne preresno, pa, seveda, tudi ne premalo resno. K notranji pomiritvi zato pomagajo različne oblike samorefleksije, recimo pisanje dnevnika ali umetniško izražanje ali pa meditacija. 

- OBČUTEK POVEZANOSTI Z LJUDMI. Gre za občutek obojestranske sprejetosti v ožjem ali širšem socialnem krogu. Izraženo z najpomenljivejšo in najbolj zlorabljeno besedo - gre za ljubezen v najširšem pomenu oziroma v vseh njenih pomenih in oblikah. Nastavki za povezanost z drugimi ljudmi in za empatijo so evolucijsko vsajeni globoko v naše bitje. Oblike asocialnosti, ki smo jim priča pri mnogih ljudeh, izvirajo iz zgodnje prikrajšanosti pri zadovoljevanju teh globokih potreb. Povezanost z drugimi vključuje sprejemanje in dajanje. Oboje prispeva k občutku živosti in polnosti življenja.

- VRHUNSKA DOŽIVETJA. Vsakdanje pojmovana sreča kot ekstaza ugodja sodi v to kategorijo. Je torej ne izključujemo iz "srečnosti" ali "živosti". To pomeni, da se je človekovo življenje posrečilo, če je sem in tja doživel tudi srečne trenutke, trenutke vseprežemajočega veselja, radosti, trenutke ekstaze ugodja, katerih primere smo navedli v prejšnjem prispevku. Poleg teh pa sodijo med vhunska doživetja tudi doživetja zanosa (flow), to so tisti trenutki ali daljša obdobja, ko se popolnoma zatopimo v kako delo, ustvarjanje ali prizadevanje, tako da "pozabimo nase". 

Ko se oziramo na svoje življenje in se sprašujemo, ali smo (bili) na pravi poti, ki je pri vsakem človeku drugačna, samolastna, si zastavimo tale preprosta vprašanja:

1. Ali se čutim živega? Si želim živeti? Upam, da se bo moje življenje nadaljevalo? Ali živim, ali zgolj životarim? 

2. Ali je moje življenje polno, izpolnjeno? Ali sem življenjsko potešen? Ali se čutim nepotešenega in neizpolnjenega? Obžalujem pomembne zamujene priložnosti? Se bojim umreti? 

3. Ali sem sam v sebi miren in sprijaznjen s samim seboj? Ali imam s samim sabo neporavnane račune? Me razjedajo občutki krivde, zamere, sovraštva?

4. Sprejemam druge, jih imam rad, jim prispevam? Me drugi sprejemajo? Sem doživel ljubezen (v kakršni koli obliki, do kogar koli), jo dajal in sprejemal? Se čutim nesprejetega, zavračam druge?

5. Sem v svojem življenju doživel trenutke ali obdobja sreče, izpolnitve, zanosa? 

Če sem odgovoril v pozitivnem smislu, sem na pravi poti. Nihče ni ves čas "srečen", odgovarjajmo po pretežnem doživljanju.

___________

* "Duše" znanstvena psihologija ne priznava. Mislim, da po nepotrebnem. Pod "dušo" razumem človekova najintimnejša eksistencialna občutja, ki določajo njegovo identiteto. Nič mističnega torej. Kadar storim kaj "za svojo dušo", to pomeni, da sem uslišal kako svojo intimno željo, morda samo po daljšem sprehodu v naravi, ob katerem se umirim, odmaknem od vsakdanjih pritiskov in vzpostavim stik s svojimi potrebami in željami.

Vir:

Aristotel, Nikomahova etika. Slovenska matica, Ljubljana 2002.

Sreča, srečnost, dušni mir in živost (1)

 H čemu človek v življenju stremi? Kakšno je tisto zaželeno stanje duha, ki naj bi ga dosegel? 

Aristotel je rekel, da je to eudaimonia. Dobesedno pomeni ta beseda dobro duhovno stanje. S tem A. ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že v vprašanju. Vprašanje se namreč glasi, kakšno naj bi bilo zaželeno, to je dobro, stanje duha. In veliki filozof odgovori: Dobro, eudaimonično. Na  srečo se da iz Aristotelovih besedil razbrati, kaj je imel v mislih. Vsekakor ne to, kar mu običajno pripisujejo.

To njegovo eudaimonio popularno prevajajo s "sreča" in delajo s tem kardinalno  napako. Sreča nam pomeni nekaj popolnoma drugega, kot je imel v mislih A. V vsakdanjem popularnem pomenu besede povezujemo srečo z zelo prijetnimi doživetji, ki so že na meji ekstaze (eks-tithemi = ven postaviti), ko je človek čisto "iz sebe" od veselja, od ugodja. Srečo doživimo, ko se zaljubimo in je naša ljubezen uslišana. Srečni smo ob poroki, ob rojstvu otroka; ko smo sprejeti v šolo, kamor smo si želeli; ko dobimo zaželeno službo, ko zmagamo v športni tekmi ali osvojimo prvenstvo; ko se take reči dogodijo našim najbližjim. Ta pojem povezujemo s skrajno ugodnimi občutki. Sreča nam pomeni čustvo, emocijo. Beseda "emocija" (e-movere = (i)z-gibati, premakniti) pomeni nekaj takega kot notranjo razgibanost, vznemirjenje, vzburjenje. Gre torej za trenutno, enkratno ekstazo, stanje zunaj sebe. Taka opredelitev zaželenega stanja duha je v protislovju s predpostavko, naj bi bilo to stanje duha trajno. Tudi SSKJ definira srečo kot "razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja" in tako povzdigne srečo med nedosegljive ideale. Ne želimo samo sem in tja biti srečni, radi bi bili srečni ves čas, vse življenje v stanju velikega duševnega ugodja. Slutimo, da tako pojmovanje srečnega življenja ni najbolj posrečeno; da se ne bo po-srečilo. V življenju se ni mogoče izogniti neugodju, neprijetnostim, nesrečam, izgubam.

Slovenski prevajalec Aristotelove Nikomahove etike (NE), Kajetan Gantar, prevaja "eudaimonio" s "srečnost". S tem terminološkim premikom od "sreče" k "srečnosti" nakaže, da Aristotel ni mislil na popularno pojmovano srečo kot ekstazo ugodja ampak na nekaj drugega. V slovarčku k Nikomahovi etiki povzame prevajalec pomen tega pojma pri Aristotelu takole: "... V bistvu je srečnost "nekakšno razumsko udejstvovanje, ki je v skladu s popolno vrlino in ki traja skozi vse življenje". Ta definicija nam ne pomaga kaj dosti. Kakšno razumsko udejstvovanje, kaj je popolna vrlina? Razglabljanje o tem bi nas odvedlo predaleč. Zato samo namig. Pozornost mi je vzbudil tale Aristotelov stavek: "O najvišjem dobru pa domnevamo, da je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano." (NE, str. 52) Najvišje dobro, trajno stanje, ki si ga prizadevamo doseči, torej ni zunaj nas, ampak v nas. Je že v nas vsajeno. Samo slediti mu in razviti ga je treba. Na drugem mestu A. nadaljuje z mislijo, da je srečnost kot popolno dobro "samozadostna", "kar samo po sebi zadošča". Že v naslednjem stavku pa A. nakaže, da se ta "samozadostnost" ne nanaša samo na pojem srečnosti kot najvišjega dobrega, ampak na človeka, posameznika. "Samozadosten" je človek, ki je v stanju "srečnosti". Nič drugega ne potrebuje. Drug izraz za "nekaj, kar je v nas, z nami neločljivo povezano" je: "del mene", "jaz sam". Biti jaz sam; biti, kar sem. Biti samolasten. Mislim, da lahko prevedemo Aristotelovo misel v sodobnejšo, ki pravi, da je človekova naloga, ki ga vodi do "srečnosti", spoznati samega sebe; najti samega sebe; živeti samolastno, nepotvorjeno življenje z vsem, kar prinaša. Je del tega "razumsko udejstvovanje"? Za Aristotela, ki je imel v sebi žilico za razmišljanje, za filozofijo, vsekakor. Svoje nagnjenje, ki ga je definiralo in se je v njem počutil srečnega, je posplošil, kot da naj bi vsakdo našel srečnost v filozofskem razglabljanju. Ne, dragi Aristotel. Vsak bo našel srečnost v tisti dejavnosti ali tistem slogu življenja, ki je vanj vsajen (ki je v njegovih genih) in z njim neločljivo povezan in to je pri vsakem človeku nekaj drugega, ne samo razmišljanje. 

Aristotelovo življenje, prežeto s filozofskim in znanstvenim razmišljanjem, pisanjem in poučevanjem si lahko zamislimo kot na zunaj sorazmerno nedramatično, mirno, ustaljeno, pa vendar vedro, neravnodušno, pred vedno novimi miselnimi izzivi. Lahko domnevamo, da je ves čas počel nekaj, kar je bilo blizu njegovi naravi. Njegovo življenje je bilo zainteresirano, živo. 

K čemu naj si torej prizadevamo v življenju? In kako naj ga vrednotimo, ko se oziramo nanj, ko ga je večina že za nami?

Mislim, da lahko srečnost zamenjamo z drugo besedo: živost. Moje življenje je v redu, če se počutim živega. Tisti, ki se tako počutijo vedno, ne bodo vedeli, o čem govorim, kot riba ne ve, da je v vodi. Kdor pa je izkusil obdobja nesrečnosti, ve, da to niso obdobja bolečine in žalosti ampak obdobja potrtosti, depresije; obdobja ravnodušnosti, nezainteresiranosti. Tedaj ko imaš občutek, da življenje stoji, da se ne premika, občutek, da si sicer živ, a ne živiš; ali obratno, da živiš, a nisi živ, saj ne vem, katera formulacija je boljša. Nekateri pravijo, da je zaželeno stanje, ki ga človek doseže v starosti, "dušni mir". Tudi s tem se strinjam, če pojmujem "dušni mir" kot stanje notranjega ravnovesja človeka, ki z vedrino sprejema vse, kar mu življenje prinaša, prijetno in neprijetno, ki pa je hkrati do vsega v dejavnem odnosu in vse do konca ne preneha oblikovati sebe v boljšega človeka v skladu s svojo naravo in dajati drugim, kar pač zmore dajati. 

Vir:

Aristotel, Nikomahova etika. Slovenska matica, Ljubljana 2002.