Danes je vse več mladih, ki ostajajo pri starših daleč preko svoje formalne "zrelosti" ali "odraslosti". To se ne dogaja samo pri nas, ampak v vsej zahodni kulturi. V ZDA se je starost kupcev prve hiše ali stanovanja dvignila od 29 let v letu 1981 na 36 let leta 2022 (Gillihan, S. vir) - za šest ali sedem let v desetih letih. Seveda zamik starosti, ko si mlad človek lahko privošči svoje stanovanje, ni edini dejavnik, zaradi katerega se sprašujemo, zakaj mladi ostajajo pri starših.
V resnici se dogaja prehod od tradicionalnega pojmovanja odraslosti k novemu pojmovanju. Po tradicionalnem pojmovanju človek odraste, ko se zaposli oziroma začne preživljati sam; ko je finančno neodvisen od staršev; ko se po možnosti odseli od staršev; si ustvari družino, to je, se poroči in dobi otroke. Zaradi vse daljšega šolanja, ostajajo potomci danes vse dalj odvisni od staršev; vse težje pridejo do svojega stanovanja; vse bolj odlagajo poroko in starševstvo. Nekateri menijo, da mladi kasneje dozorijo; da kasneje postanejo odrasli; pripisujejo jim tudi razvajenost in nepripravljenost, da bi se osamosvojili, ker je parazitiranje udobnejše. (O drugih vzrokih za to spremembo, ki je samo del spreminjajoče se zahodne kulture, kdaj kasneje.)
Kaj pravzaprav pomeni, da človek odraste, da iz mladenke ali mladeniča postane zrel odrasli moški ali ženska? Kriterije odraslosti bi lahko razdelili na telesne (fizične), psihološke, socialne in duhovne ali eksistencialne*.
Merilo telesne odraslosti je po običajnem pojmovanju spolna zrelost in sposobnost reprodukcije. Nekateri otroci v tem oziru dozorijo že zelo zgodaj, precej preden dosežejo "formalno" zrelost. V redkih primerih so deklice rodile že pri 15 letih ali mlajše. Zato je morda ustrezneje, da upoštevamo sodobnejši kriterij biološke zrelosti, to je zrelost čelnega režnja možganov (frontalni lobus), ki zraste do svoje največje velikosti do starosti 18-21 let. Ta del možganov naj bi bil odgovoren za zavestni nadzor nagonskih impulzov in smotrno mišljenje. Lahko bi rekli, da človek odraste, ko se zna krotiti; psihološko rečeno, ko se mu razvije "jaz" kot regulativna instanca, posrednik med nagonsko-impulzivnim "ono" in starševsko ukazovalnim, omejevalnim in k idealu težečim "nadjazom".
Kriterije psihološke zrelosti ali odraslosti so (Wright, M., vir):
- kognitivna zrelost, to je zaupanje v lastno razumno presojo, znanje in sposobnosti
- zavest o staranju, ki vključuje zavest o umrljivosti in odločitev za življenjske prioritete
- samostojnost, sposobnost skrbeti sam zase in usmerjati svoje življenje; prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje
- občutek osebne identitete; zavest o samem sebi kot posebni osebi, o svojih nagnjenjih, željah in preferencah ("najdenje samega sebe")
- zavedanje svoje odraslosti, občutek zrelosti in odraslosti. Ta občutek je lahko precej spremenljiv in volatilen. Oseba se v določenih trenutkih življenja ne počuti odrasle, čeprav je po vseh drugih merilih odrasla. Sam zase bi lahko rekel, da se pri 84-tih včasih počutim kot desetleten otrok (najbrž sem se že pootročil).
Merila socialne zrelosti razdelimo na formalna (uradna, pravna) in neformalna.
Formalno (pravno) socialno zrela ali odrasla je oseba, ki ji pristojna oblast dovoli zaposlitev, poroko; prizna volilno pravico; izda osebni identifikacijski dokument, potni listi; izda vozniško dovoljenje in druga dovoljenja za posest določenih predmetov (orožja) ali za opravljanje določenih dejavnosti. Formalna odraslost je vezana na določeno kronološko starost.
Neformalno ali dejansko socialno zrela ali odrasla je oseba, ki
- ima svoj krog drugih ljudi, svojcev, prijateljev, sodelavcev ipd., s katerimi vzdržuje vzdržne recipročne odnose
- skrbi za druge ljudi, otroke, družinske člane in druge; ji je za druge mar
- se preživlja s svojim delom oziroma s svojimi dohodki, ali v partnerskem odnosu sprejme finančno odvisnost kot povračilo za gospodinjske storitve
- se vključuje in sodeluje v širših skupnostih in organizacijah, kar predpostavlja sposobnost komuniciranja, olike, taktnosti itd..
Duhovna ali eksistencialna zrelost se delno prekriva s psihološko zrelostjo. Duhovno zrel je človek, ki
- se zaveda svoje umrljivosti, to je smrtne izpostavljenosti v vsakem trenutku svojega življenja in usmerja svoje življenje v skladu s to zavestjo
- jemlje življenje resno, nelahkomiselno, in skuša "iz svojega življenja nekaj narediti", ne ga zapraviti
- upošteva (vsaj) osnovna, univerzalna etična načela (svetovni etos)
- se zaveda svojih darov in svojih pomanjkljivosti, dobrega in zla v sebi
- si je na svoj način odgovoril na vprašanje o smislu svojega življenja kot tudi o smislu življenja sploh
- si je na svoj način odgovoril na vprašanje o obstoju nadnaravnega sveta in nadnaravnih bitij.
Zaposlitev, finančna neodvisnost, odselitev od staršev, poroka in otroci niso več stabilni kriteriji odraslosti iz različnih razlogov družbene narave. Mladi vstopajo danes v bolj zapleten in nepredvidljiv svet. Če mlad človek živi pri starših, ker se zaradi pomanjkanja stanovanj nima kam odseliti; če nima redne službe, si pa na druge legalne načine pridobi nekaj denarja; če je v partnerski zvezi, a ni poročen in (še) noče imeti otrok, ni rečeno, da ni odrastel in da ne more v tej situaciji ravnati kot odrasel človek. Če izpolnjuje večino zgoraj omenjenih kriterijev, je odrasel, odgovoren človek, ki si bo prizadeval svoje življenje urediti tako, da ne bo živel na račun drugih. Ni "mammone" - mamin sinček.
Da je resnično odrasel, pa lahko pokaže tudi s tem, da se zavzame za politiko in ukrepe, ki bodo omogočili, da se mladi zares osamosvojijo.
* Ne "eksistenčne" in ne "eksistencielne".
Vir: Estroff Marano, H., The new grown-up. Wright, M., When do you become grown up. Psychology Today, Feb. 2025.
